Tekaško koleno (iliotibialni sindrom): simptomi, vzroki in učinkovito zdravljenje

Da, gre za isto stanje. V izvidih in strokovni literaturi boste zasledili izraze iliotibialni sindrom, iliotibialni bolečinski sindrom, sindrom iliotibialnega trakta, ITB sindrom in kratico ITBS. Nedvoumen angleški izraz je iliotibial band syndrome (ITBS). Angleški izraz runner’s knee se za to stanje sicer pogosto uporablja, vendar v angleški strokovni literaturi najpogosteje označuje patelofemoralni sindrom, torej bolečino okoli pogačice – pri branju tujih virov zato vedno preverite, katero težavo opisujejo.

Bolečina je zbrana na zunanji strani kolena, v predelu nad zunanjim kondilom stegnenice, torej približno dva do tri centimetre nad sklepno špranjo. Tekač jo praviloma zna precej natančno pokazati, pri dlje trajajočih težavah pa se lahko širi tudi navzgor po zunanji strani stegna. Značilno je tudi, da je ponovljiva – pojavi se pri približno enaki razdalji ali enakem času teka. Kadar je bolečina najmočnejša okoli ali za pogačico oziroma globoko v sklepu, je verjetnejša druga težava in je pregled še toliko bolj smiseln.

Obremenitev zunanje strani kolena je največja, kadar je koleno upognjeno le približno 20 do 30 stopinj – torej v trenutku stika stopala s tlemi in v prvem delu opore. Pri teku navzdol je koleno ob stiku s tlemi manj upognjeno kot pri teku po ravnem, zato pade prav v ta predel največje obremenitve. Pri počasnem teku pa je stik s tlemi daljši in koleno v tem predelu vztraja dlje. To pojasni, zakaj nekateri tekači pri hitrejšem teku po ravnem čutijo manj težav kot pri počasnem.

Pri tekaškem kolenu je bolečina na zunanji strani kolena in se pojavi po določenem času ali razdalji teka, izraziteje pri teku navzdol. Pri patelofemoralnem sindromu je bolečina razpršena okoli ali za pogačico in se pojavlja pri dolgotrajnem sedenju, čepenju ter hoji po stopnicah navzgor in navzdol; pri tekaškem kolenu bolj bolita hoja in tek navzdol. Razlikovanje je pomembno, ker se rehabilitacijska programa razlikujeta.

Pomembna terminološka opomba: v slovenščini izraz tekaško koleno označuje iliotibialni sindrom, v angleški literaturi pa runner’s knee najpogosteje pomeni prav patelofemoralni sindrom. Pri branju tujih virov je zato treba preveriti, katero težavo opisujejo.

Pri tekaškem kolenu je bolečina na zunanji strani kolena in se pojavi po določenem času teka. Pri skakalnem kolenu je bolečina tik pod pogačico, na narastišču patelarne tetive, in se sproža predvsem ob skokih, doskokih in počepih. Gre za dve različni strukturi in dva različna rehabilitacijska pristopa.

Težava nastane zaradi kombinacije ponavljajočih se obremenitev in biomehanskih dejavnikov. Najpogostejši so prehitro povečevanje kilometraže, tek po klancih in nagnjenih površinah, slaba moč mišic kolka in zadnjičnih mišic, zmanjšana stabilnost medenice, nepravilni gibalni vzorci, pomanjkljiva regeneracija in neustrezna športna obutev. Pri številnih tekačih težava ni v samem kolenu, temveč v slabšem nadzoru gibanja kolka, medenice ali stopala.

Iliotibialni trakt ni mišica in se ne more krčiti sam po sebi. Napetost vanj prenašata predvsem mišica napenjalka široke stegenske ovojnice (tensor fasciae latae) in velika zadnjična mišica (gluteus maximus), ki se vanj naraščata na zunanji strani kolka. Za obremenitev zunanje strani kolena pa je odločilna tudi srednja zadnjična mišica (gluteus medius), ki ob vsakem koraku zadržuje medenico in stegnenico v pravi legi. Zato je krepitev mišic kolka osrednji del rehabilitacije in po raziskavah učinkovitejša od obravnave samega kolena.

Pregled je priporočljiv, kadar bolečine trajajo več tednov, se kljub počitku ponavljajo, omejujejo športne aktivnosti, se stopnjujejo, ovirajo vsakodnevno hojo ali se redno vračajo po vsakem ponovnem začetku teka. Zgodnja obravnava omogoča hitrejše okrevanje in zmanjša tveganje za kronične težave.

Diagnoza temelji na podrobnem pogovoru o težavah in kliničnem pregledu s funkcionalnimi testi, oceno gibljivosti, mišične moči ter stabilnosti kolka in medenice. Pomemben del je tudi analiza hoje in teka, saj pomaga prepoznati gibalne vzorce, ki koleno dodatno obremenjujejo, in usmeriti izbor vaj. Po potrebi se opravi ultrazvočni pregled, magnetna resonanca pa le v izbranih primerih.

V večini primerov popolna prekinitev teka ni potrebna in tudi ni priporočljiva, saj lahko upočasni rehabilitacijo. Obremenitev se prilagodi: zmanjša se kilometraža, začasno se izpustijo teki navzdol in nagnjene površine, hkrati pa se doda ciljana vadba za moč kolka. Dokončno mejo določi fizioterapevt glede na simptome.

Med počitkom bolečina praviloma popusti, ker ni obremenitve, ki jo sproža. Počitek pa ne odpravi biomehanskih dejavnikov, ki so težavo povzročili – moč kolka, nadzor medenice in način teka ostanejo enaki. Zato se ob vrnitvi k teku bolečina običajno vrne, pogosto pri isti razdalji kot prej.

V začetni fazi je poudarek na zmanjšanju bolečine, prilagoditvi obremenitev, izboljšanju gibljivosti kolka in zmanjšanju napetosti okoliških mišic – samega trakta z raztezanjem ni mogoče podaljšati. Ko se simptomi umirijo, so osrednje vaje za kolk in zadnjico – školjka (clamshell), odmik noge v bočnem položaju, stranska hoja z elastiko, most na eni nogi in nadzorovan počep na eni nogi – skupaj s krepitvijo mišic trupa in proprioceptivnim treningom. Ključna ni teža, temveč kakovost izvedbe. Program mora biti individualno prilagojen.

Valjanje zunanje strani stegna lahko kratkoročno zmanjša občutek napetosti in bolečino, samega iliotibialnega trakta pa ne razrahlja in ne podaljša – gre za zelo trdno vezivno strukturo, ki je s pritiskom od zunaj ni mogoče preoblikovati. Valjanja tudi ne izvajamo neposredno preko najbolj bolečega mesta na zunanji strani kolena, ker to težave pogosto poslabša. Masažni valj je zato dopolnilo, ki olajša vadbo, ne pa zdravljenje vzroka.

Manualna terapija lahko zmanjša mišično napetost, izboljša gibljivost mehkih tkiv in sklepov ter pripravi telo na aktivno rehabilitacijo. Najboljše rezultate dosega kot dopolnitev individualno prilagojenega programa vaj, sama po sebi pa vzroka ne odpravi.

Kineziološki trakovi, elastična opornica ali trak za koleno lahko kratkoročno zmanjšajo bolečino med aktivnostjo in olajšajo izvajanje vadbe. Gre za podporni ukrep, ki ne odpravi vzroka na kolku in medenici, zato ne nadomesti vadbe za moč.

Operacija je pri tekaškem kolenu izjemno redka. O njej se razmišlja le, kadar dolgotrajno konzervativno zdravljenje ne prinese izboljšanja, težave trajajo več mesecev ali so prisotne druge pridružene poškodbe kolena. Velika večina posameznikov doseže zelo dobre rezultate s kakovostno fizioterapijo in aktivno rehabilitacijo.

Okrevanje je postopno in odvisno predvsem od tega, kako dolgo težave že trajajo. Pri tekačih, ki težave prepoznajo zgodaj, se bolečina pomembno zmanjša v štirih do osmih tednih prilagojene obremenitve in ciljanih vaj za kolk; v tem obdobju se velik del tekačev vrne k rednemu teku. Pri težavah, ki trajajo že več mesecev, je za vrnitev k neomejenim tekaškim obremenitvam pogosto potrebno več mesecev. Odločilna je doslednost pri vajah, ne dolžina počitka.

Merilo je preprosto: tek naj bo neboleč med samo aktivnostjo in koleno naj se naslednje jutro ne odzove s poslabšanjem. Kilometraža se povečuje postopno, na začetku po ravnem in brez tekov navzdol, saj prav ti najbolj obremenjujejo zunanjo stran kolena. V zaključni fazi fizioterapevt stopnjuje tekaške obremenitve – najprej dolžino teka, nato tempo in šele na koncu klance navzdol – ter doda vaje za moč kolka pri višjih obremenitvah in po potrebi korekcijo tekaške tehnike.

Obutev je eden od dejavnikov, redko pa edini. Pomembneje kot znamka je, da tekaške superge ustrezajo vaši nogi in načinu teka ter da niso izrabljene. Pri nekaterih tekačih k razbremenitvi pripomorejo ortopedski vložki, vendar le, kadar so izbrani na podlagi pregleda in analize hoje. Sama zamenjava obutve brez vadbe za moč kolka težave le redko odpravi.

Tveganje zmanjšajo postopno povečevanje tekaških obremenitev, redna vadba za moč s poudarkom na kolku in trupu, ustrezna regeneracija, vzdrževanje gibljivosti spodnjih okončin, analiza tekaške tehnike in primerna športna obutev. Pomembno je tudi zgodnje ukrepanje ob prvih simptomih.

Bolečina lahko postane kronična in se pojavlja ne le med tekom, temveč tudi med vsakodnevno hojo in pri hoji po stopnicah navzdol. Dlje ko težave trajajo, dlje traja tudi rehabilitacija. Ker vzrok ostaja nespremenjen, se težave po vsakem ponovnem začetku teka praviloma vrnejo.